Supergostitelji v ospredju: Kako po izgubi napolniti dom z življenjem

Supergostiteljica Marianne se je nenadoma znašla sama v čudoviti hiši, ki sta jo obnovila skupaj z možem. Da bi se postavila nazaj na noge, je zagnala svoj posel in odprla vrata svojega prenočišča v Kaliforniji gostom z vsega sveta. Z lastnimi besedami nam pove, kako je skrb za goste njenemu življenju prinesla nov pomen in kaj pomeni biti podjetnica:

Nekaj koristnega je bilo v tem, da je bilo v hiši spet življenje, da so se vanjo vrnili ljudje.

Ko sem izgubila Mika, me je preplavil silen občutek izgube in praznine. Maja 2017 je šel na operacijo. Šlo naj bi za standardni poseg, vendar je prišlo do zapletov in ni preživel. Štiri dni pred tem sva praznovala 26 let najine ljubezni.

Hči se je preselila nazaj domov k meni. Skoraj leto pozneje se je odselila in nenadoma sem bila sama v hiši.

Ne spomnim se določenega dogodka ali razloga, zakaj sem začela skrbeti za goste. Skrb za goste se je kar naprej pojavljala v moji zavesti. Nato pa sem septembra 2017 šla na potovanje, da bi obiskala prijatelje v Oregonu, in prenočila prek Airbnbja. Gostitelj je bil zelo prijeten in razložila sem mu, kaj se je zgodilo. Začelo se mi je dozdevati, da bi res lahko bila gostiteljica.

Po moževi smrti nisem več prejemala njegove pokojnine, kar je pomenilo veliko izgubo dohodka. Sem samozaposlena kot učiteljica, pisateljica in urejevalka okolice. Preprosto nisem bila v stanju, da bi se lahko zbrala.

Predstavljala sem si, da je Airbnb preprost vir dohodka. A v resnici je to zahtevno delo. Kot samsko žensko me je skrbelo tudi za varnost. Kupila sem ključavnice za sobe za goste in za svojo sobo, ampak mislim, da sem vrata zaklenila samo enkrat, ko je nek gospod prispel zelo pozno ponoči. Prijatelj, ki je tudi gostitelj, mi je predlagal, naj svoje prenočišče opišem tako, da bo pritegnilo ljudi, ki jih tukaj želim. Zdi se, da je to do zdaj delovalo. Mogoče sem naivna, vendar verjamem, da so ljudje večinoma dobri.

Skrb za goste je zame postala način, da se izognem samotarstvu. Postala je razlog za to, da sem morala očistiti hišo, razlog za to, da sem bila videti pogumna. Malo se moraš pobrati s tal. Vse to je bilo dobro zame.

Z vsako osebo, ki vstopi, se spomnim na Mika. To je hkrati žalostno in opolnomočujoče.

Rad je delal na tej hiši. Bil je tesar. Ko sva leta 1995 kupila to hišo, je bila v obupnem stanju. Izvedel je nekaj popravil in jo spremenil v prelep dom. Na nek način lahko še vedno začutim njegov duh in njegovo energijo. Ko v hišo vstopijo ljudje, opazijo njegova tesarska dela in se odzovejo z navdušenjem.

Tako ponosna sem. Ti občutki so za oba. Kako čudovito je, da lahko to delim z drugimi.

Na začetku sem gostom takoj povedala, da sem pravkar izgubila moža. Počasi pa to ni bila več prva stvar, ki sem jo delila.

Moji gostje so bili zame neverjeten blagoslov. Ker živim v Santa Monici, so hoteli iti na plažo, na pomol in v Venice, zato jih nisem dosti videla. Še vedno sem potrebovala veliko prostora in tišine, zato je bilo to popolno.

Občasno sem z gosti klepetala ob skodelici kave ali z njimi sedela na gugalnici na verandi ter uživala ob kozarcu vina in oceanskem vetriču. Pogovor z nekaterimi gosti je bil preprosto čudovit. Čeprav se sliši klišejsko, me je to spomnilo, da gre življenje naprej.

Pri meni je enkrat bivala mlada ženska. Ni vedela, da je Mike umrl, ampak je morda opazila, da so v hiši njegove slike. Povedala mi je, da je pred nekaj meseci izgubila fanta v nesreči. To je bil zame edinstven položaj, saj nisem imela le možnosti, da odprem vrata svoje hiše, ampak ji tudi omogočim, da se pogovori o svoji izgubi z nekom, ki jo razume. Ona pa je bila zame nekdo, s komer sem lahko govorila o Miku. Imeli sva nekaj skupnega – neverjetno sva se ujeli. Izmenjali sva si nekaj SMS sporočil. Mogoče se bo še kdaj vrnila ali pa tudi ne, ampak za kratek čas sva si bili v oporo.

Kot gostitelji delimo prostor, včasih pa v tem prostoru delimo veliko več.

S tem, ko sem odprla vrata svojega doma, sem lahko nekaj dala, tudi ko sem se počutila izčrpano.

Zdaj imam svoj posel. Čudovito je biti sam svoj šef in imeti zadnjo besedo glede tega, kako se odvija tvoje življenje. Ko ženska vodi svoj posel, dobi resničen občutek moči.

Ljudem se bo to morda slišalo preveč spiritualno, vendar gre pri sprejemanju tujca za nekaj svetega. Kot gostitelji smo vodiči za utrujene popotnike. Ko smo potrti in osamljeni, pa to druženje in povezanost z ljudmi vsaj malo zacelita rane.

Fotografije: Marianne